Medtem ko so dijaki in študenti uživali na počitnicah, smo se MEPI ekipa Hitre nogice, ki jo sestavljajo bivši dijaki Gimnazije Jesenice Marcel Salmič, Edo Bešić in Sandra Vavpotič ter pridruženi član Žan Zupančič med 2. in 5. avgustom podali na štiridnevno zlato odpravo MEPI od Starega Trga pri Ložu do Kubeda.
Na kontrolnih točkah sta nas čekirali mentorica Andreja Kosem-Dvoršak in nacionalna koordinatorka MEPI Neda Kajfež.
Prvi dan se je začel sončno in z veliko optimizma. Štart smo imeli na križišču Vratca južno od Starega trga pri Ložu. Pot nas je vodila po makadamski cesti do Mašuna in od tam naprej do planine Sviščaki. Med potjo smo šteli tudi korake, potrebne da smo s polno “bojno opremo” prehodili 500 metrov, saj je bil namen naše odprave primerjati dolžine korakov med člani skupine. Ravno ko smo prispeli na cilj, se je ulilo kot iz škafa, mi pa smo bili presrečni, da smo se lahko zatekli pod streho bližnje transformatorske postaje na Sviščakih. Ko je dež ponehal, smo postavili šotore in se začeli truditi prižgati ogenj za pečenje hrenovk. Vse je bilo zelo mokro, zato nam je uspelo šele po dolgotrajnih naporih. Prvo in najbolj mrzlo noč smo prespali med medvedi.
Drugi dan smo se prebudili v pretežno oblačno jutro in se odpravili proti Ilirski Bistrici. Pot nas je vodila s hriba navzdol preko manjšega griča Štanga s čudovitim razgledom a brez prave poti, zato smo si morali sami utreti pot skozi goščavo. Ko smo prišli do vznožja hriba, nas je od ceste ločil samo še neprehoden iglast gozd. Pogumno smo se podali vanj, a se že po nekaj korakih obrnili in šli raje naokoli, saj smo ugledali povsem jasne odtise medvedjih šap. Pot smo nadaljevali proti Ilirski Bistrici in kar nekajkrat prevedrili ploho pod krošnjami dreves. Ravno ko smo prišli do Ilirske Bistrice, se je nebo odprlo in skoraj eno uro na nas zlivalo potoke dežja. Mi pa smo presrečni vedrili pod nadstreškom najboljšega soseda Mercatorja. Po koncu nevihte smo pot nadaljevali proti manjšemu zaselku imenovanemu Bubec. Tam smo noč prebili na posesti prijaznega lastnika turistične kmetije Bubec.
Tretji dan se je začel megleno, saj smo spali v bližini zaradi dežja naraslega potoka Posrtev. Pri Deklevi smo zgrešili pot, saj je bila za hišo in je nismo opazili. Po kakšnem kilometru nam je postalo jasno, da smo zašli iz začrtane poti. Skušali smo se vrniti na našo traso po prečni povezovalni potki, a se je tudi ta kmalu končala, zato smo jo ubrali kar na azimut skozi gosto podrast navzgor po hribu. Vmes smo se morali prebiti tudi skozi povsem zapuščen in zaraščen sadovnjak, kjer smo imeli bližje srečanje s kačo. Naše orientacijske sposobnosti so se izkazale, saj smo z enourno zamudo vendarle prispeli na cilj. Dalje nas je pot vodila po asfaltu do vasi Obrov. Vsi smo bili že močno ožuljeni, zato smo se preobuli v natikače (japanke, krokse, sandale) in nadaljevali do Markovščine in od tam po zapuščenih travnikih do Skadanščine. Med potjo smo ob cesti opazili zbito srno, ki je že kar dobro zaudarjala. Ko smo prišli do Skadanščine, je bil Slavnik (naš cilj tretjega dne) povsem ovit v črne nevihtne oblake, zato smo si vzeli daljši odmor, da se je oblačnost nekoliko razkadila. Med počitkom smo prejeli nasvet prijaznega domačina, ki pa nas je stal skoraj dve uri dodatnega časa. Predlagal nam je, da pot uberemo mimo lovske koče, od koder naj bi vodila pot proti vrhu Slavnika, a glej ga zlomka, te poti ni bilo. Trmasti, kot smo bili, smo se odločili, da ne gremo nazaj (do lovske koče smo se namreč dvignili za dobrih 150 metrov) in smo jo ubrali skozi gozd, v katerega očitno že nekaj časa ni stopila človeška noga. Po tej goščavi smo kak kilometer nabirali pajčevine in klope. Ko se je že začelo temniti, smo le prispeli na markirano pot in se “prigrizli” na vrh tik po sončnem zahodu z naglavnimi lučkami. Tam se nam je razkril fenomenalen razgled vse do Italije. Pogreli smo si golaž, postavili šotore in zaspali kot ubiti.
Zadnji dan smo se s pospravljanjem tabora obotavljali, saj je bil razgled res prekrasen. Ko smo se končno odpravili, nas je pot vodila strmo navzdol v Podgorje, od tam naprej pa v Podpeč. Hodili smo po zaraščenih kolovozih, tako da smo našo lokacijo določali in preverjali s kontra-azimutom na bližnje hribe ter s štetjem korakov. Na pečini nad Podpečjo nas je bilo kar malo strah, da bo sestop zelo nevaren, a se je naša skrb izkazala za nepotrebno, saj je od vrha do vznožja pečine potekala široka makadamska pot. Od Podpeči do cilja v Kubedu nas je tako ločilo le še nekaj kilometrov in precej spusta ter dviga. Kljub temu, da je rahlo deževalo, smo v cilj prišli povsem premočeni, saj smo tempo zelo povečevali obratno-sorazmerno z oddaljenostjo od cilja.
Na cilju pa smo si veselo privoščili celo odpravo težko pričakovani Radler.
Med hojo smo seveda opravljali tudi štetje parnih korakov na različnih podlagah in povprečili dolžine korakov vseh članov ekipe ter izračunali minimalno število korakov, ki jih je vsak od nas naredil na tej odpravi. Naš zaključek je, da se z metodo štetja parnih korakov za potrebe navigacije lahko zelo dobro oceni prepotovano razdaljo.
Hitre nogice:
Marcel Salmič, Žan Zupančič, Edo Bešić, Sandra Vavpotič
