Veleposlanik Zvezne republike Nemčije v Sloveniji, gospod Adrian Pollmann, se je 9. junija mudil na Jesenicah in v okviru tega dogodka obiskal tudi našo gimnazijo. Po srečanju z dijaki, ki so v programu nemške jezikovne diplome, sta imeli tretješolki Karin in Špela z njim krajši intervju.
Gospod Adrian Pollmann
Gospod veleposlanik, kaj je razlog za Vaš obisk na naši gimnaziji?
Razlogov je (seveda) več. Zanimajo me mladi ljudje, rad se pogovarjam z njimi, podpiram učenje nemščine in vesel sem, da se tu učite nemščino. Z obiskom želim izraziti tudi zahvalo profesoricam nemščine, ki očitno delajo zelo dobro in zahvalo šoli, celotnemu kolektivu za njegov aganžma.
Kako si predstavljate naše dijake?
Ste gimnazijci in predstavljam si, da se zavzeto učite. Seveda vem, da to ni vseskozi možno, tudi sam sem bil gimnazijec in pri meni je bilo v gimnazijskih letih enako.
Gimnazijo Jesenice vidim kot prijazno šolo z bistrimi in vedoželjnimi dijaki in sprejem, ki sem ga danes doživel- od pozdrava pred šolo do glasbene dobrodošlice v razredu- je bil topel, živahen in naraven. Zdi se mi, da ste živahna šola.
Iz katerega dela Nemčije prihajate?
Sem iz Frankfurta ob Majni, iz njegove bližine. Frankfurt je mednarodno mesto, mesto bančništva, in tu živi več kot 110 različnih narodnosti, kar je super. Mnogi menijo, da je mesto grdo, ampak zdi se mi, da so le nevoščljivi.
V Sloveniji se nemščino učimo kot 2. tuji jezik. Kako je z učenjem 2. tujega jezika v Vaši državi?
Pri nas je to različno in regionalno določeno. V Zvezni republiki Nemčiji lahko namreč zvezne dežele same odločajo o izobraževalni politiki in same oblikujejo šolski sistem.
Učenje tujih jezikov se začne v osnovni šoli. Velik poudarek je na angleščini, pozneje pride največkrat še francoščina ali kakšen drugi tuji jezik. Je pa res, da je program odvisen od vrste šole.
Sam sem obiskoval humanistično gimnazijo in moj prvi tuji jezik je bila v 5. razredu latinščina, zatem sem se v 7. razredu začel učiti angleščino in v 9. razredu še francoščino. Na naši gimnaziji je bil res velik poudarek na jezikih, v 11. razredu so se dijaki lahko odločili še za en tuji jezik in lahko so izbirali med francoščino in staro grščino.
Kako pomembno je znanje tujih jezikov v diplomatski službi?
Izredno pomembno! Tuji jeziki ti odpirajo poti v dežele, ki jih drugače ne bi spoznal.
Seveda se je danes z angleščino možno vsepovsod sporazumeti, na primer pri delu na ministrstvu z vsemi sodelavci govorim angleško. Ampak ne gre le za to, da spoznavam ljudi na ministrstvu, dosti pomembneje se mi zdi, da spoznavam ljudi v deželi, kjer sem veleposlanik. In tu je seveda zelo koristno in dobrodošlo znanje jezika te dežele. Pomembno je, da se potrudiš in na ta način izkažeš tudi spoštovanje.
Če želiš v Nemčiji postati diplomat, moraš znati angleško in francosko in zatem še en svetovni jezik. Večina mojih sodelavcev govori več tujih jezikov.
In vi? Koliko tujih jezikov govorite?
Pet. In še nadaljnja dva, vendar znam tu le osnove.
Štejete k njim tudi latinščino?
Ne, latinščine ne govorim. Res sem se jo učil 8 let, vendar sem žal veliko tudi pozabil.
Kdo odloča o izbiri veleposlanika za določeno državo?
Ministrstvo za zunanje zadeve. Formalno je tako, da zunanje ministrstvo premisli o kandidatih, daje predloge in sestavi listo možnih kandidatov. Ta seznam posreduje v kabinet zveznega kanclerja. Vse je dejansko odločeno že na zunanjem ministrstvu, stvar diskusije je na primer le mesto veleposlanika v Washingtonu, Moskvi ali Pekingu.
Kaj Vas je v Sloveniji presenetilo?
Čeprav sem Slovenijo pred prihodom že malo poznal, me je presenetilo predvsem to, kako je tu lepo.
Mnogi nemški turisti pridejo v Ljubljani na veleposlaništvo, ker urejajo dokumente in povečini želijo naprej na Hrvaško. Predlagamo jim, naj ostanejo v Sloveniji. Tu je vsaj tako lepo kot na Hrvaškem, če ne še lepše.
Če omenim tudi nekoliko bolj resno zadevo, presenetilo me je tudi, da obstajajo teme, ki slovensko družbo delijo in razdvajajo. To spoznaš in vidiš, če si dlje časa v Sloveniji. Dlje ko tu živim, boljše razumem, kako kompleksno je to vprašanje. To so zadeve, ki segajo zelo globoko v slovensko družbo.
Ali ste pred prihodom v Ljubljano karkoli vedeli o Sloveniji?
Ja, sem. Pred Ljubljano smo živeli v Sarajevu in hodili na dopust v Slovenijo.
Slovenijo mi je predlagal prijatelj, slovenski veleposlanik v Sarajevu, in zdela se mi je dobra ideja. Otroci so bili takrat še majhni in z ženo sva se odločila za počitnice na kmetiji. V roke sva dobila odlično brošuro I feel Slovenia in izbrala sva kmetijo v bližini Laškega. Še danes se tja radi vračamo. Od tam smo spoznavali deželo, se vanjo zaljubili in si rekli, da se hočemo sem enkrat kasneje vrniti.
Kaj poročate v Nemčiji o Sloveniji?
Poročamo o mnogih stvareh, ki sodijo k našemu delu. Poročamo na primer o tem, da je Slovenija zelena dežela, da se tu trenutno zelo veliko ukvarjate s vprašanjem obnovljivih virov energije. To je ravno tudi v regiji in Evropi zelo pomembna tema.
Zelo nas zaposluje tudi vojna v Ukrajini. O njej zelo veliko razpravljamo s slovenskimi prijatelji in partnerji. Govorimo o tem, kaj lahko storimo, kako lahko Ukrajini pomagamo in jo podpremo v vojni proti Rusiji.
Organiziramo tudi različne dogodke in prireditve. Samo en primer – oktobra bo Slovenija častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu. In to je dogodek, ki je zelo pomemben za obe državi. In tu pomagamo.
K našemu delu sodijo tudi različni obiski. Obojestransko se veliko obiskujemo Obojestransko se veliko obiskujemo. Bil sem na obisku pri predsedniku vlade in zunanji ministrici. In ko je bila slovenska zunanja ministrica na obisku v Berlinu, veleposlaništvo sodeluje pri tem bilateralnem dogodku.
Ugotavljamo, da sta si Nemčija in Slovenija zelo podobni in zelo blizu. Veseli nas, da mnoge stvari vidimo podobno.
Gospod veleposlanik, hvala za prijeten pogovor. Veseli nas, da ste nas obiskali. Upamo, da se kmalu spet oglasite!
